Kar nekaj strašnih noči je moralo miniti, preden sem ugotovila, da ne doživlja nočne more, da ni z njim nič narobe ampak, da – otrok ima nočno grozo.

Niti ne vem kdaj je bilo prvič, spomnim se, da se je občasno zgodilo, sploh kadar je bil otrok bolan in je imel vročino. Začelo se je pri kakem letu pa pol ali dveh. Kakšno uro ali dve po tem, ko je zvečer zaspal, je imel izpad. Jok, stok, kričanje, tresenje, potenje in najprej sem res mislila, da je kaj slabega sanjal. Ker smo spredi noči, če se prebudimo, lahko malo zblojeni, se nisem takoj čudila temu, da ga je bilo težje pomiriti.

Dokler ni bil že malo večji in sem od njega tudi pričakovala odziv, da mi pove kako se počuti, če je kaj slabega sanjal, se je prestrašil ali ga kaj boli,…in on nič. Kot da me ni slišal, je ihtel naprej, se ni dal objeti oz. da bi se nagnil k meni in se stisnil v objem, je samo gledal naprej. Ali pa že zaprl oči in včasih položil glavo name, kot da mu je bila pretežka.

Enkrat se prav spomnim, da sem zagnala paniko, prestrašila sem se čisto. On tuli, hropi, se kremži in zgleda v mukah, se trese, mi ne odgovori na nobeno vprašanje, je čisto mehki v telesu. Jaz ga gledam v obraz, on ne naveže stika z očmi, je moker od tega, ker se je prešvical, pospešeno diha, zgleda kot malo zadet. In res sem že kričala in ga dregala, ga nosila v rokah, da grem z njim na urgenco, ker sem pomislila: »Kaj, če ima kakšen napad?«. Ne vem točno kako sva se oba pomirila, da nisem sredi noči letela z njim do avta, ampak nekako sva se. On je nehal tulit, počasi sem le videla, da se telo umirja in potem mi je le uspel odgovoriti, da je utrujen in da bi rad šel spat. Vse skupaj se mi je zdelo, kot da traja celo večnost, da je pričel k zavesti. On nato zaspi, jaz pa cela v šoku in si skušam odgovoriti kaj se je pravzaprav ravnokar zgodilo.

In kot vsak človek, ki išče odgovore, se obrnem na google in glede na dogajanje, le pridem do zaključka – moj otrok ima nočno grozo.

Kaj je nočna groza?

Nočna groza je motnja spanja, ki se zdi podobna nočni mori, vendar je veliko bolj dramatična. Čeprav so nočne groze lahko zaskrbljujoče za starše, ki so jim priča, običajno niso razlog za skrb ali znak globlje zdravstvene težave.

Med nočno grozo lahko otrok:

nenadoma sedi vzravnano v postelji,

zakriči ali tuli v stiski,

ima hitrejše dihanje in hitrejši srčni utrip,

se poti,

mlati naokoli,

deluje razburjeno in prestrašeno,

po nekaj minutah, včasih tudi dlje, se otrok preprosto umiri in zaspi.

V nasprotju z nočnimi morami, ki se jih otroci pogosto spomnijo, otroci naslednji dan ne bodo imeli nobenega spomina na nočno grozo, ker so globoko spali, ko se je zgodila.

Kdaj in zakaj se nočne groze pojavijo?

Nočne groze nastanejo zaradi čezmernega vzburjenja centralnega živčnega sistema med spanjem. Običajno se pojavijo približno 2 ali 3 ure po tem, ko otrok zaspi, ko spanec preide iz najgloblje faze ne-REM spanja v lažji REM spanec.

Nočne groze so razmeroma redke, zgodijo se le pri 3–6 % otrok in se običajno pojavijo pri otrocih, starih od 4 do 12 let, vendar so o njih poročali tudi pri dojenčkih. Dejavniki, ki vplivajo na pojav:

če je otrok preutrujen, bolan ali pod stresom, jemlje novo zdravilo,

spi v novem okolju ali stran od doma, ne spi dovolj,

je zaužil kofein.

Kako ukrepati in preprečiti?

Najbolje je, da otroka med nočno grozo ne poskušamo zbuditi. To običajno ne deluje in otroci, ki se zbudijo, so verjetno dezorientirani in zmedeni ter lahko traja dlje, da se umirijo in zaspijo. Najboljši način za obvladovanje nočne groze je, da potrpežljivo počakamo in poskrbimo, da se otrok ne poškoduje. Otroci se običajno umirijo in zaspijo v nekaj minutah.

Če že vemo, da se otroku pojavljajo nočne groze lahko skušamo na to vplivati tako, da:

zmanjšamo morebitni otrokov stres,

ustvarimo rutino pred spanjem, ki je preprosta in sproščujoča,

poskrbimo, da bo otrok dovolj počival, da ne postane preutrujen, ali ostane buden prepozno.

Če ima otrok nočno grozo vsako noč približno ob istem času, ga lahko poskusimo zbuditi približno 15–30 minut prej, da vidimo ali to pomaga pri preprečevanju.

VIR – https://kidshealth.org/en/parents/terrors.html

Zgodilo se je ponovno!

Pa vmes sem malo že pozabila na vse skupaj, a se je ponovno zgodilo. Kmalu bo star 5 let in preboleval je neko trebušno virozo. Gre spat okoli 20.00 ter se nekaj do 22.00 začne oglašati. Začel je stokati kot, da bi nekoga klical, a ga nisem razumela kaj govori. Pridem do njega, on sedi na postelji, joka in je rahlo poten ter nič ne odgovori, zato mi je bilo jasno – otrok ima nočno grozo.

Skušam ga stisnit in objeti, a se ne prestavi, ima mehke rokice in počasi odpira oči. Nato stoka in strmi nekam v daljavo. Jaz ga božam, z mirnim glasom pomirjam, mu govorim, da sem ob njem, da je v svoji posteljici, da je vse dobro. Kmalu se je pomiril, ampak potem pa prvič naredil nekaj kar me je skoraj še bolj prestrašilo. Začel se je nasmihati. Jaz ga gledam in mu rečem: »A me ti zej hecaš?«. A on nič, le strmi z nasmeškom na obrazu, kot v kakšni grozljivki. Potem ga primem v naročje in nesem v spalnico, roke in noge mu bingljajo, se usedem in ga božam, stiskam k sebi pa vsake toliko kaj vprašam. »Leon, a si kaj sanjal, a veš kako mi je ime, te kaj boli, a greš v svojo posteljico spati,…?« In po nekaj minutah le zazeha, me pogleda v smislu, da kaj ga budim in da on bi spal. Ok, pa pojdi nazaj spat.

Res je zastrašujoče gledati svojega otroka tako neodzivnega, ker se misli hitro obračajo k hudim stvarem. In zato ga težko v tem stanju samo uspavam, saj se želim prepričati, da je res ok. Počakam, da se nežno prebudi in, da mi smiselno odgovori na eno vprašanje. Potem pa lahko grem mirna spat tudi jaz.