Nekaj let nazaj sem začela pisati blog. Blog o hrani. Oziroma, če sem bolj natančna sem začela objavljati svoje recepte s fotografijami na spletni strani. Bog ne daj, da me je kdo v živo vprašal, kaj to objavljam, ker sem se skoraj pogreznila v zemljo, tako zelo mi je bilo nerodno. Zakaj znamo biti ljudje tako sramežljivi in nesigurni v odnosu do stvari, ki jih imamo radi? Ja hrano imam rada, zelo! In tudi fotografiranje. Pa me je občutek, da ne znam dobro kuhati, da ne znam dobro fotografirati, da ne znam dobro obdelati fotografije, da ne znam dobro pisati in še kaj, vedno miselno oviralo pri tem, da bi bila odkrito srečna s tem kar počnem. Pa danes? Še vedno ne znam dobro kuhati, ne znam dobro fotografirati, ne znam dobro obdelati fotografije in ne znam dobro pisati. Vedno za nekoga ne znam. Ampak za nekoga drugega pa znam! Predvsem pa ne znam in hkrati znam zase. Je to komu sploh smiselno? V tem času sem se naučila veliko novega, ampak vedno se lahko naučim še kaj. In se tudi bom. Saj je celo življenje ena velika šola. Pa zakaj me je potem strah se učiti?

Danes sem razmišljala, da premalo blogam. Imam blog, objavljam recepte, vendar ne blogam. Ne dam veliko sebe v zapise. Blog naj bi bil spletni dnevnik. Kot otrok sem popisala mislim, da 6 dnevnikov. No, od danes naprej bo drugače. Več bom pisala. In ja, res ne znam dobro pisati, zato opozorilo vsem, ki ste veliki zagovorniki pravilne slovenščine: prosim za potrpežljivost in razumevanje! Ker sigurno bo veliko napak. Se bom sicer potrudila pravilno pisati, vendar moje znanje je na tem področju šibko. Pa vendar bom pisala. Pisala bom o stvareh, ki jih imam rada in so povezane s hrano. Hrana mi je super in vedno bolj spoznavam kako me izpopolnjuje. Dobra hrana me zelo razveseli, slaba pa razžalosti. Vse to in še kaj boste od sedaj naprej prebirali tukaj.

Tako bom postala čisto prava food blogerka. 🙂