Ulična hrana, hrana na ulici, odprta kuhinja, »street food« ali kako se še drugače reče, se je pri nas zelo razcvetela.

Z izjemo zime, je v Sloveniji vedno več dogodkov, ki ponujajo hrano na odprtem ali s tovornjaka ali na stojnici. Idejo zelo pozdravljam in se vedno veselim, ko se kaj takega dogaja v moji bližini, da se lahko udeležim. Včasih celo s tem namenom skočimo izven svoje lokacije bivanja. Sodobna verzija reka »S trebuhom za kruhom.« verjetno. Za dobro hrano in doživetje, ki ga ponuja prehranjevanje na ulici, je včasih to vredno.

Kaj mi je na naši ulični hrani všeč? Vsekakor to, da obstaja in da se razvija. Zelo rada preizkušam različne jedi in priznam večina, kar sem jedla, je bilo dobro. Mislim, da nisem niti enkrat ob okušanju rekla: »Uf, to je pa zanič.«. Je pa res, da včasih jed ni bila po mojem okusu. Kar pa ne pomeni, da ni po okusu nekoga drugega. Všeč mi je tudi raznolikost, saj je lahko okušati domače, tradicionalne okuse in tudi tuje, bolj eksotične. Ti me še posebej zanimajo, saj domače poznam. Všeč mi je, da se nekateri usmerijo na uporabo lokalnih sestavin in podpirajo slovensko. Všeč mi je, da se ponudniki premikajo po Sloveniji in omogočajo okušanje ulične hrane tudi tistim, ki v okviru svojih navad ne bi obiskali njihove primarne lokacije. Všeč mi je, da se pri pripravi hrane zelo potrudijo in skušajo pustiti kar se da najboljši vtis.

In kaj mi ni všeč? Ta hrana ni poceni! Hrana na ulici naj bi bila v ceni bolj razumna kot obroki v restavraciji. In ni! Sploh, če primerjamo zraven še količino porcije, ki so po moje premajhne. Da se želi človek najesti s hrano na ulici, je najbolj optimalno, da pograbi kakšen »fast food«: burek, kos pice ali kebab. Na kuhinjo na ulici pa se gre bolj kot ne degustirati. Kar je po eni strani tudi super, vendar pogrešam bolj pristno »street food« hrano, ki jo pograbiš v roko in z njo šibaš drugam ter te pri tem, ko jo ješ, totalno osreči. Prav tako si bi želela, da bi bila hrana na ulici na voljo čez celotno leto na stalnih lokacijah, ne pa samo na dogodkih. Nekaj sicer je stalne ponudbe, vendar le v večjih mestih, mala so pa pozabljena. In kaj mi še ni všeč na teh dogodkih? Gruča! Gruča ljudi, ki mi zastira pogled na meni in me ovira, pri tem, da hitro napolnim svoj lačen želodček.

Vendar kljub temu ljubezen do hrane zmaga in se že veselim, naslednjega okušanja. 🙂