Kuhanje z malčkom

kuhanje z malčkom

Vsak dan preživim vsaj nekaj časa v svoji kuhinji. Ni presenetljivo, da je tudi moj malček, odkar je začel spoznavati svet zaznal, da se v kuhinji dogaja veliko zanimivega.

Ko je bil še dojenček, sem ga posadila v gugalnik s pogledom v kuhinjo in v miru pripravila kosilo ali drug obrok. Vendar kar kmalu je želel biti bližje dogajanju in je del kuhanja presedel na moji roki ter skrbno preučeval vsak moj gib. Kar pa je zahtevalo malo večjo iznajdljivost z moje strani. Menjava otroka s te roke na drugo, hiter naslon na nogo, da si oddahnem, misel na to, da čebule pač ne bo v jedi, ker jo ne morem nasekljati, hrana bo postrežena kar v tej skodelici, ker mi je bližje in jo dosežem… Potrebno se je bilo sprijazniti, da stvari več niso takšne kot so bile in da tudi kuhanje ni več isto, zato so bile jedi bolj enostavne in hitre za pripravo. Vendar sem se trudila, da okus na ta račun ni trpel. Ko se je moj otroček naučil plaziti, je bila kuhinja večkrat ciljna destinacija. Predvsem omarice. Ko jih je lahko odprl, je v njih našel velik zaklad: posodo! Velika, mala, težka, lahka. Vse je preučeval in ko je odkril še poličko s kuhinjskimi pripomočki, je bil navdušen. Hitro je po vzoru začel mešati, premikati posode in poskušal kaj je skuhal.

Od takrat naprej več ne kuham sama, če je on doma. Vedno mi dela družbo. Sedaj korenjak že sedi na pultu, še naprej kritično spremlja kaj režem, dodajam, mešam, uporabljam. Ob tem, ko razmišljam kaj in kako skuhati tako danes skrbim še, da otrok ne pade s pulta, da ne pograbi za oster nož, vročo posodo, da ne raznese po tleh soli, razbije krožnik in poje čili,… Tako kot jaz namreč tudi moj malček opravlja več stvari hkrati. Otroku je vse zanimivo in vse mora vzeti v roke ter poskusiti sam. Kuhanje pa je zame postalo še bolj razburljivo in adrenalinsko. Mi je pa zelo všeč, da ima mali dober apetit, rad degustira in ob tem, ko mu ponudim žličko skuhanega v okušanje ter ga vprašam: »A je dobro?«, najprej dobim kratko tišino in njegov zamišljen obraz ob mletju hrane v ustih ter nato glasen: »MMmmm!«.

Vsake toliko se zgodi, da se kakšen občutljiv element kuhinje razbije. Tega se mislim, da ne moremo nikakor izogniti. Velika sprememba v moji kuhinji pa je še ta, da večkrat ne najdem tistega kar iščem. Rada imam urejeno kuhinjo oz. vsaj urejeno tako, da je meni delo lažje omogočeno. Vendar odkar po kuhinji raca mali osebek, se večkrat zgodi, da kakšen pripomoček ne najdem na svojem mestu ali pa sploh ne. Najbolj so na udaru namizni elementi (pribor, kozarci, krožniki, skodelice,…) Tako se je zgodilo nekaj čudnega z žličkami. Te večinoma uporablja malček, saj mu pridejo najbolj prav. Nekega dne sem ugotovila, da je od vsega 6 jedilnih žličk, ki jih imamo doma od jedilnega seta, ostala le še ena. Kam so šle vse ostale? Ne vem. Lahko, da jih bom čez čas ob pospravljanju in čiščenju nekaj naključno našla ali pa tudi ne. Ker rada večina potrebnih stvari za nakup najprej pobrskam po spletu, mi je prišel zelo prav ta iskalnik, kjer sem vtipkala »žlica« in lahko izbrala primerne žličke za nakup. Saj brez njih v kuhinji pač ne gre. In sedaj jih imamo ponovno na zalogi. Sicer pa ni čudno, da vsake toliko kaj ne najdem, saj se malček večkrat sam začne igrati kot da kuha, prinese posodo iz kuhinje v dnevno sobo, vneto meša, premika posodo, dodaja začimbe in sestavine (kocke, lončke, igračke,…) in potem prinese kuhalnico do mene in mi seveda ponudi, da poskusim. Lepo ga je tako opazovati in upam, da bo ljubezen do kuhanja obdržal tudi, ko bo starejši in mi še takrat ponudil, kaj bo dobrega skuhal. 🙂

Kuhanje imam rada že od nekdaj, vendar priznam pa, da je odkar imam otročka, ljubezni v kuhinji še več in lepo je, da je tako.

Od | 2017-09-28T13:51:23+00:00 september 28, 2017|0 komentarjev

Avtor:

Ljubiteljica kulinarike in spleta.

Pusti komentar